V splošnem se tudi neodvisnost žensk povezuje z njihovo močjo. Biti neodvisna pa ne pomeni ne biti v odnosu. Ko mi »močne« ženske pripovedujejo o tem, kako so samozadostne in neodvisne, kako jih to navdušuje in kako zmorejo vse same, je moč začutiti reke solza, ki se pretakajo nekje v globinah in bruhajo na dan skozi vulkane obupa. Pod površino izjave: »Ne potrebujem moškega, vse zmorem sama« se tako skriva neuslišano hrepenenje, globoko razočaranje in vdanost v dejstvo, da si na tem svetu sam. Kar te ženske v resnici govorijo je, da so bile globoko prizadete in zatrte, da jih nihče ni slišal ter da se v odnosu počutijo veliko bolj same in osamljene, kot če so dejansko same.

Pod fasado borbe za neodvisnost, moč in samozadostnost je mehka sredica prepojena z obupom, kjer je upanje na sočutje in iskren odnos, ki bi me pomiril, pokopano pod težko črno zemljo, na spomeniku pa z zlatimi črkami vrezan napis: »Lažje je biti sama«. Iz relacijskega stališča tako močna, samozavestna in samostojna ženska ne pomeni, da ne potrebuješ moškega ampak, da si priznaš svoje potrebe po povezanosti, razumljenosti, po tem, da te drugi začuti in v polnosti sprejme. Potrebe, da je nekdo tam, ki ti dopolnjuje občutek pomembnosti, celovitosti in vrednosti. Si lahko priznam, da sem sicer pomembna, cela, vredna in sposobna biti sama pa je v meni kljub temu neustavljiva in tako zelo prvinska in naravna potreba po tem, da je nasproti mene nekdo, ki mi to odseva nazaj?

In to priznanje je tisto iz katerega zrastem kot močna ženska-ženska, ki ima moč, da sprejme svoje najbolj ranljivo jedro ženstvenosti, ki je v mnogih ozirih drugačno od moškega. To, da smo si ženske in moški različni je dejstvo, ki se ne kaže le v fizičnih aspektih, temveč pride na plano tudi v vedenjskih, kognitivnih in čustvenih dojemanjih sveta in odnosov.

Naša organska možganska organizacija in delovanje je v veliki meri pogojeno s spolom in te razlike so povod za komunikacijske, vedenjske ter še posebej čutenjske vrzeli v odnosih. Zaradi različnega možganskega delovanja moški slišijo, poslušajo, razumejo drugače od žensk. Ženske imajo namreč govorno premoč, ki je povezana z izločanjem hormona estrogena, posledično se govorno najbolj izkažejo na sredini menstrualnega ciklusa, ko je raven estrogena najvišja. Ženske tudi bolje razberejo čustva, drže, geste, ton glasu in druge neverbalne informacije kar je posledica tega, da imajo več živčnih vlaken, ki povezujejo levo ter desno možgansko hemisfero ter širši in gostejši corpus sallosum-povezovalni most med hemisferama, zato so ženski možgani bolj povezani in pretočni od moških. Evolucijsko so se moški morali osredotočati na lov-torej na ciljno usmerjeno dejavnost, ženske pa so ob skrbi za otroke in dom morale imeti širok fokus na vse fizične ter čustvene potrebe v odnosih in zaradi tega razvile širše možganske mreže in povezave. Zaradi tega hitreje prepoznajo npr. strah in žalost. Ker ženske premorejo večjo koncentracijo dopamina v delih možganov, ki so odgovorni za jezik in spomin, zaradi tega lažje procesirajo informacije, poslušajo ter vsekakor tudi več in lažje govorijo (Gostečnik, 2020).

Tudi sama možganska struktura se pri ženskah razvije prej in sicer že v maternici, katere gradnik je fetalni estrogen. Posledica vseh teh organskih lastnosti ter nevrološke zgradbe je tudi ženska intuicija, ki ženskam omogoča, da zbirajo podatke, ne le prek osnovnih petih čutov, ampak tudi iz centrov za spomin in razmišljanje, ki omogočajo hitro povezovanje drobcev informacij (predvsem na ravni odnosov) in jim dajejo subtilen uvid oz. intuitivno razumevanje (Gostečnik, 2020).

Načini kako se ženska in moški odzivata na emocionalne odzive so torej povezani z različnim delovanjem možganov. Žensko njena senzitivnost tako vodi v frustracije, ko je moški neodziven in preko njenih gest ter mimike nezmožen začutiti njene potrebe. Žalostna in nerazumljena odide iz sobe ter čaka, da bo moški prišel za njo pri čemer pa ostane razočarana, saj se on zatopi v svoj svet. Na njene pripombe, vprašanja in ranjene odzive moški večkrat odgovarja, da ne more brati njenih misli (Gostečnik, 2020).

Kar želi moški s tem povedati je, da so njegovi možgani drugačni od njenih, da ni zmožen procesiranja njenega izražanja čustev preko gest, tona glasu in mimike, da je ne razume in potrebuje »moško« logično razlago, ki so jo njegovi možgani zmožni sprocesirati. Moška neodzivnost, zamrznitev in pobeg v svoj svet žensko razjezi in ženska jeza moškega še dodatno prestraši, da se umakne še bolj, ker čuti krivdo za njeno jezo ter gromozansko nemoč, ko ne ve, kaj naj naredi in kako naj ji pomaga.

Kot posledica evolucijskega razvoja je zanimivo dejstvo, kako se spola tudi različno soočata s spori in težkimi situacijami. Ženske imamo več estrogena ter bolj prekrvavljene dele možganov, ki so bistveni za shranjevanje spomina in sistematizacijo, kar nam omogoča, da si travmatične dogodke zapomnimo veliko bolje, natančneje in podrobneje ter dlje, kot moški (Gostečnik, 2020).

Nasprotno se moškim v stresnih situacijah sprošča hormon testosteron, ki dobesedno zabriše spomin. Če temu nebi bilo tako, bi v pradavnini šli na lov le enkrat in nikoli več, ker bi bilo preveč travmatično.

Nasprotno pa ženska npr. še danes točno ve vse podrobnosti prepira izpred let ter ob tem čuti vsa občutja nemira in žalosti. Ob sprožitvi spomina to travmo razlaga moškemu z namenom, da se s pogovorom umiri, medtem ko on nima pojma o čem govori ter se umika, kar ju zopet pahne v začarani krog nerazumevanja in odtujenosti.

Moški pri govoru aktivirajo centre le na levi polobli možganov, ženske pa na obeh (Gostečnik, 2020).

Različna organizacija in struktura povezav za jezik torej prispeva k temu, da ženske pogovarjanje umiri. Z govorom skušajo predelati in razrešiti čustvene vsebine ter se pomiriti, medtem ko moški rabi le mir in kratek pogovor, ki vsebuje logična dejstva, brez odvečnih detajlov in čustev, ki ga zaradi nezmožnosti razumevanja nadaljnje frustrirajo.

Na podlagi vseh nevroznanstvenih razlik med spoloma je tako mogoče zavedanje, ki je podlaga za bolj poglobljeno razumevanje in sočutje. Si lahko v prvi vrsti ženske same sebi naklonimo sočutje, da smo senzitivne, veliko govorimo, nihamo v razpoloženju na podlagi naše naravne cikličnosti ter potrebujemo več časa in prostora za predelavo težkih čutenj namesto, da se obsojamo in ponotranjimo mnenja, da kompliciramo in smo neuravnovešene? Lahko nato tudi razumemo in naučimo moške, kaj potrebujemo namesto, da čakamo, da sami stuhtajo česa si želimo in smo ob njihovem neuspehu vedno znova jezne ter užaljene? Jim lahko damo dovoljenje, da se ne rabijo počutiti krive, ko smo jezne, ampak le zdržati, biti tam. Jim odpustimo, da so pač na določenih področjih prikrajšani in nimajo naših sposobnosti? Se bomo zavedale, da ko se moški na našo čustveno stisko odzove z »Ne kompliciraj spet!«, to pomeni, da njegovi možgani niso sposobni sprocesirati naše stiske in začutijo krivdo ter nemoč, ker nam ne znajo pomagati? Si lahko priznamo, da nismo enake moškim, ampak bolj senzitivne, intuitivne, pozorne, sočutne, skrbne in naravnost čudovite? In ko v polnosti začutimo in sprejmemo svojo krasno in edinstveno ženstvenost le-ta nežno raztopi vsakršno potrebo po primerjanju.

Alja

Viri: C. Gostečnik: Najgljoblji izzivi ljubezni, 2020