Kot v osnovi izredno čustven otrok, sem ob vsakem izrazu svojega počutja poslušala stavke kot so: Ah dej, ne jokat, saj si že velika punca. Saj bo. Kaj pa ti manjka. Nič hudega. Ne bodi žalostna za brez veze… V osrčju naše prelepe Gorenjske, od koder prihajam imamo celo en zelo slikovit pregovor, ki precej nazorno ponazori našo mentaliteto in odnos do čustev: “Človk se navad, žvau pa crkne!”

In ja, res se navadiš. Navadiš se pogoltniti svojesolze, zatreti svojo jezo, racionalizirati vsak vzgib katerega koli čustva. In ni je hujše krivice, kot je to, da se tega navadiš. Žalostno. Potem bolje, da crkneš.

Če sem kot majhna punčka v stiski ali razočaranju začela jokati, mi je oče v čisti paniki takoj dal vedeti, da to ni prav. Naj tega nikar ne počnem. Čeprav so bile besede lahko tolažilne in prijazne v smislu: "ne jokati, saj je vse ok" – pa je to otroku dalo vtis, da ni ok, če se počuti tako kot se počuti.

Jaz nisem v redu, ker jokam in se počutim, kot se počutim, ker moj oče pravi, da je vse v redu in naj neham. In oče ima vedno prav. Ne glede na to kakšen oče (ali mati) je, so starši za otroka vedno svetinja. In vsaka otrokova iniciativa, ki je zatrta, sproži občutja, da z otrokom nekaj ni v redu. In potem otroci zrastemo in zganjamo cel cirkus v svojem delovanju, odnosih, razmišljanju, dojemanju okoli dejstva in prepričanja, da nismo dovolj dobri ter na avtopilotu, brez zavedanja od kod ta vzorec, blodimo po svetu in se neumorno matramo, da bi le nekje dobili drugačno izkušnjo, potrditev, da smo dobri, da smo zaželeni, da smo v redu takšni kot smo… Ampak to je že tematika za drugo zgodbo/resničnostni šov/tragikomedijo…

Če se vrnem nazaj k očetu, ki ne zdrži, ko hči izrazi čustvo žalosti in stiske-dajte si predstavljati enega tipičnega slovenskega moškega, ki ga nikoli v življenju nihče ni zares vprašal kako mu je, če mu je težko, kaj on rabi, kako se počuti… Ki nikoli v življenju ni potočil solze (vsaj ne v javnosti pa četudi že nekje na skrivaj, je bil to le bežen kiks sicer stoične drže), ni izrazil, da ga je sram, da je v stiski, da mu je hudo. Verjetno si je kdaj kot otrok to še drznil privoščiti pa so ga dobronamerno pohodili (še mnogo hitreje kot punčke) v vsej naklonjenosti in veri korektne vzgoje.

In ta moški je sedaj foter, ki sedi pred svojo hčerko, ki mu z vsemi svojimi čustvenimi izpadi pritiska točno na tista čustva, ki jih je on varno zaklenil že zdavnaj, ključ pa skupaj s sramom in žalostjo stoično pogoltnil. In to je neznosno. Tega se enostavno ne da zdržat. Če bi hotel hčerki dati prostor za njeno počutje, bi sam moral najprej skozlati tisti ključ in odpreti kamro potlačenih čustev in se soočiti. Tega je pa toliko, da človeška psiha in telo (pa si lahko še tak dec) enostavno tega napora ne bi zmogla. In oče ne zmore. Ne zdrži. Noče. Pretežko. Alarm! Stran! »Saj je vse ok, ne jokat.« In hči pogoltne par solz, naslednjič jih pogoltne že deci, nakar goltanje pride že toliko v navado, da solze usahnejo, saj nima več smisla prihajati na površino, če te takoj strpajo nazaj pod površje. In potem ne jokaš. Ne izražaš. Ne kričiš. Ne noriš. Ne prosiš za pomoč. Nisi dober. Nisi sposoben. Nisi vreden. Prazen.

Kolikokrat mi najlepše, sposobne, naravnost čudovite in karizmatične ženske (ki jim vse zavidajo/mo) rečejo, da se počutijo prazne, ničvredne, da jih nihče ne mara, da so nesposobne, nikoli dovolj dobre.

In to žensko bi vsako posebej najraje najprej skloftala, kaj ji ni jasno, potem pa bi jo peljala pred ogledalo in ji rekla: a ne vidiš?!? Tako lepa, tako srčna, tako sposobna… Kako sploh lahko tako razmišljaš. Ampak ja. Tako razmišlja in tako se počuti. Če bi ji rekla, kaj ti ni jasno, ni razloga, da se tako počutiš, bi naredila točno to, kar so ji mnogi drugi govorili in ponavljali skozi celo življenje. Ali lahko zdržim? Ali sem lahko ob njej in čutim žalost, čutim praznino, čutim sram in ničvrednost… Ali ji lahko končno enkrat v življenju dam prostor, njej in njenim čustvom.

Saj ona ni žalostna, prazna in ničvredna. Samo tako se počuti. In jaz nisem žalostna in prazna in ničvredna. Samo kdaj se tako počutim. In ti nisi prazen in žalosten in ničvreden. Samo včasih se pač tako počutiš. Prava reč!

Če te kdaj pograbi strah in te preplavijo občutki, ne pozabi, da so le občutki.

Občutki so le občutki.

Epilog

Živimo v času, ko je splošno duševno zdravje v hudi krizi. Duševno zdravje ni definirano le kot odsotnost bolezni temveč, kot sposobnost človeka, da polno živi vse svoje potenciale. Več kot primeren trenutek je, da se ozremo vase, zberemo pogum in vprašamo telo kaj nam ima za povedati.

Telo namreč pomni vse in vsi odgovori se skrivajo v njem, le vzpostaviti stik, vprašati in prisluhniti mu je potrebno. Zmoremo in si upamo biti iskreni v prvi vrsti do sebe? Zmoremo biti iskreni do drugih? Kaj tvegamo? Česa se bojimo?

Ko si iskren in izraziš svoja stališča ali počutje s tem avtomatsko vzpodbudiš in daš možnost za pristnost tudi drugim. In tako se začne spreminjati svet. Ne rabimo biti oh in ah super heroji, da v svetu naredimo spremembe. Že mala, iskrena, ne pompozna, preprosta dejanja, ki pridejo iz globine bitja imajo vpliv velikih razsežnosti. Vse se začne pri meni in če mi trenutna slika sveta ni všeč, se vprašam, kaj lahko jaz naredim, da bo drugače.

Če mi gre na živce pretvarjanje-ali sem lahko pristnejši? Če me jezi laganje-ali sem lahko bolj iskren? Če me žalostijo krivice-kako bom zgled pravičnosti? Jamranje in prelaganje odgovornost smo prerasli. Čas je.

In ko pri sebi začutim razdiralna občutja, ali lahko ohranim zavedanje, da mi telo nekaj želi povedati, da so bile v preteklosti situacije, ki so pustile rane in se v podobnih okoliščinah zopet odpirajo in kričijo, vse z namenom, da jih končno nekdo sliši in opazi. Smo lahko nežni in naklonjeni otroku v sebi, ki je bil zapuščen in prizadet, preslišan in neupoštevan. Lahko temu otroku ponudimo možnost, da ga slišimo, mu damo besedo in vrednost ter ga ljubeče objamemo?

Vse najhuje smo že preživeli, to kar se nam dogaja zdaj so le stari scenariji na novem platnu, ki hrepenijo po pozornosti.

Ko bo otrok v meni zajokal, ko se bo prebudila globoka žalost ali hromeč strah, sem pripravljen tem občutjem dati prostor? Zbrati toliko poguma in se usesti s svojo žalostjo in strahom, ju povabiti na čaj, jima nameniti pozornost in sočutno prisluhniti, kaj mi imata povedati? Lahko zdržim s tem otrokom v sebi? Lahko ti zdržiš ob meni? Brez obsojanja, brez oznak, brez pametovanja. Da samo si, tukaj ob meni, ko sedim na čajanki s svojimi sencami.

In če kdaj srečate samooklicanega razsvetljenca, ki vam bo, ko boste na tleh, smejoče navrgel par mavrično optimističnih napotkov v smislu »Don’t worry, be happy!«, se dodobra pozanimajte, ali je morda za ohranjanje takšne drže moral pokaditi pest trave in se odseliti 1000 km stran od doma, preden ga okličete za guruja, ki vam bo pokazal pot do sreče.

Alja