Od prvega kontakta naprej je vse, kar podelite s terapevtom, zaupne narave.

Velikokrat imamo glede prihoda na terapijo pomisleke o tem, kako terapevtsko srečanje izgleda, kaj se od mene pričakuje, kako se bom »odrezal«, ali to pomeni, da sem nor, slab, obupan, nesposoben… Vsi ti dvomi in stigme, ki še vedno zaznamujejo vključitev v terapijo, so povsem normalni in zelo pogosti, vendar je ravno terapevtski odnos tisti, ki nudi varnost, razumevanje in prostor, da se vsi ti dvomi lahko izrazijo ter na koncu koncev tudi enkrat za vselej razrešijo. Že s samo odločitvijo, da nekomu zaupamo svoje težave in se obrnemo po pomoč naredimo nekaj ranljivega in novega ter namesto odzivov, ki smo jih sicer vajeni, dobimo razumevanje in sprejemanje, ki zdravi še tako globoke rane.

Priznati nemoč in se obrniti po pomoč, je pogumno dejanje močnih.