V šolski predstavi sem bila Uršika zala, čeprav je bilo sprva mišljeno, da bom zadolžena za pritiskanje gumba na radiu. Mnogi se še vedno spominjajo mojega glasnega, predirajočega smeha, ki se je dolgih 8 let razlegal čez vagone vlaka na relaciji Nova Gorica-Jesenice. Obstaja nek test, kjer ti določijo tvoj tip osebnosti. Izmed vseh 16 različnih možnosti, je bila moja Diktator!

Opis osebnosti je bil pospremljen s hitlerjevsko figurico togega generala. Test sem rešila še 3x, ker sem si tako zelo želela biti Pustolovec ali Mediator. Vsakič isto. Diktator.

Na fakulteti je zopet, tokrat nekoliko starejša deklica, krilila z rokami v prvi vrsti ter profesorje ničkolikokrat spravljala v zadrego s svojimi zvedavimi vprašanji. Bila je radovedna, pogumna, samozavestna, glasna v svojih mislih ter pogledih, kritična in samosvoja. Čeprav znotraj mehka in občutljiva na mnenja drugih, je svojo resnico izražala brezkompromisno in svojstveno. Potem pa na neki točki prelom, bam, tišina, kritika, zaton.

Sprašujem se in nikakor ne zmorem točno določiti momenta, ko sem vse te čudovite in edinstvene lastnosti zelo posebne, zelo žive deklice spreobrnila v pomanjkljivosti. V egoistične potrebe, da sem v centru pozornosti, da moram vedno biti glavna, da se mečem ven in čez in gor… Da sem preveč, da svoj sram in mehko jedro kompenziram s tem, da na piedestal pod žaromete postavljam svojo pretenciozno podobo in hrepenim po tem, da ji z velikim odobravanjem ter bučnim aplavzom pojejo slavospeve njene pomembnosti. Da to nisem jaz, ampak moja potreba po sprejetosti, hlipanje po vrednosti, ki bi mi potrdila, da sem dobra in dovolj. Dovolj! Oh kako imam dovolj! Kritike, samoanalize, iskanja napak. To so delali vsi drugi, kdaj sem se ujela v past in začela početi to tudi sama. Sebi. Sledi žalost. Sledi ji sočutje.

Ko sem pred kratkim vodila našo terapevtsko delavnico me je zadelo. Odpuščanje je pasivno dejanje in kakšne stvari te res srečajo v trenutku. Brez misli, analize, razpredanj, samo zgodijo se. Telo je izvedelo. Modrost na ravni celice. Ker je čas, ker je prostor, ker si tam. Ko sem z iskrivostjo in gorečnostjo razlagala, držala prostor in navijala za vsakega, ki je pogumno odpiral svoje srce sem jo sprejela. Tisto radovedno in pogumno deklico, ki je drdrala zimo zimo belo, tistega diktatorja s prirojenimi sposobnostmi vodenja, tisti predirajoči smeh, ki mogoče še zmeraj odmeva po Baški grapi. Od ganjenosti in sočutja sem zajokala. Iz hvaležnosti do vseh, ki so mi to omogočili pišem sedaj tole. Z vabilom na delavnico, ki jo bom vodila jaz, ki to zmorem in počnem to s celim srcem, vas pozdravljam.

Alja