Delavnic za »delo na sebi« je malo morje in zdi se, kot da imamo več dela s tem, kako ločiti seme od pleve, kot pa z dejanskim delom. Naj grem na utelešenje boginje ali razgibat in iztulit svoje travme, nek šnel kurs hipnoze ali morda ultra presvetljeno meditativno druženje ob vijoličnem plamenu?
Kaj je sploh še res in kaj je larifari? Od zasičenosti se ti počasi začne dvigovati vse, kar ubogo telo ne zmore prebaviti in na mestu se mi zdi vzeti prostor, da izpljunem vse, česar se mi ne ljubi več niti žvečiti, kaj šele pogoltniti.
Poglobljeno delo z ljudmi in odnosi je delo s travmo. Dejstvo. Delo s travmo zahteva strokovno usposobljenost. Dejstvo. Delo s travmo zahteva varnost, prostor, čas. Dejstvo. Nepravilno delo s travmo povzroči retravmatizacijo. Pika.
Retravmatizacija pomeni ponovno izpostavljenost dogodku, ki sproža travmatski odziv in je povezan s predhodnim doživetjem, ne nudi pa nove izkušnje ter pomiritve.
En izmed mojih motivov za študij psihoterapije je bil definitivno prezir do obstoječih metod psihiatričnega sistema. Hladnokrvno predalčkanje in etiketiranje na podlagi simptomov ter barvit spekter tabletk, ki precvikajo žice do utripajoče lučke na armaturni plošči in pustijo, da motor tiho ter nevidno počasi dokončno zariba. Totalka. Pa vendar se je zelo kmalu ob lastnih izkušnjah ter izkušnjah drugih pojavil dodaten prezir. Prezir do samooklicanih zdravilcev, šamanov, terapevtov z naborom tehnik, ki iz tvojih globin povlečejo travme ter te smehljaje z njimi v naročju pošljejo lepo domov.
Sama menim, da je najlažje sranje (travmo) zbezati na površje, velika umetnost, ki zahteva veliko potrpljenja, nežnosti ter varnosti in je v veliki meri popolnoma spregledana pa je to sranje nato sprocesirati in integrirati. Kolegica, ki dela na Polju, mi je tekom študija poročala o mnogih primerih psihotičnih posameznikov, ki so prestrašeni, ne vedoč kaj se jim dogaja po raznih psihadeličnih seansah, iskali zatočišče na psihiatriji. Spet druga kolegica je bila na somatski delavnici po uri poznanstva primorana vzpostaviti telesni stik z moškim, ki ga je prvič videla in podoživela ves gnus ter bila ponovno osramočena, brez možnosti, da tokrat naredi drugače in postavi mejo. Tretja ima od travmatične izkušnje še danes bolečine v medenici. Ne preziram metod, mislim, da je čudovito, da imamo toliko različnih tehnik in izbire, da vsak od nas lahko najde tisto, ki mu ustreza, preziram pa dejstvo, da se »terapevti« tolčejo po prsih in zmago definirajo po tem, koliko se ljudje na njihovih delavnicah razsujejo. Bolj kot boš tam tulil in se zvijal, bolje je. Ne!
Moje prepričanje, mnenje ter strokovno vodilo pri delu je (in vedno bo) varnost. Varnost, varnost, varnost. Nežnost, lahkotnost, mehkoba, varnost. Naše delo na sebi se ne meri v količini solza, rjovenja, nekontroliranih gibov ali nasilnega spominjanja preteklosti in siljenja v več, temveč v sposobnosti, da se zavarujemo, postavimo mejo in si omogočimo, da tokrat izberemo, kaj nam paše. Za nekoga bo to pomenilo, da zavrne dotik, za drugega, da podeli svoje doživljanje in je sprejet. Za nekoga, da prvič dobi dovoljenje, da ne rabi odgovarjati, za drugega, da si da dovoljenje, da spregovori.
Za nekoga, ki vodi delavnico se mi zdi najbolj pomembno, da je sposoben ponižnosti, odložiti svoje načrte ter ambicije, preskočiti točke na programu ter zares začutiti potrebe posameznika in skupine. Nekaj, česar nihče od njegovih bližnjih mogoče nikoli ni zmogel.
Alja
Bled Ljubljanska Cesta 15, 4260 Bled
Ljubljana Zdravstveno terapevtski center, Prešernov trg 4, 1000 Ljubljana
info@smisla.si
068-137-789
FB: 200 Gramov Smisla